torek, 06. januar 2009

TRGOVINA ČEBELARNA

V ČEBELARSKEM CENTRU BRDO
Brdo pri Lukovici 8
Telefon: 01 729 61 18

GSM: 041 294 184
Email:cebelarna@gmail.com



















NUDIMO VAM :

ČEBELARSKO OPREMO
STEKLENO IN KARTONSKO EMBELAŽO
PANJE, SATNIKE IN SATNICE TER PVC SATNICE
KRMO ZA ČEBELE - POGAČE, RAZTOPINA SLADKOR
ČEBELARSKO LITERATURO
SREDSTVA ZA ZATIRANJE VAROZE
ČEBELJI IZDELKI- MED, CVETNI PRAH , PROPOLIS, MATIČNI MLEČEK, VOSEK, MEDICO, MEDENI LIKER, MEDENO PENINO.
KOZMETIKA NA BAZI ČEBELJIH IZDELKOV
DARILNI PROGRAM
MAJICE IN KAPE Z LOGOTIPOM ČEBELARSKE ZVEZE
IN ŠE MARSIKAJ ZANIMIVEGA


http://cebelarna.gajba.net/



ponedeljek, 10. november 2008

GOSTILNA IN PIZZERIA FURMAN











ponedeljek, 22. september 2008

GOSTINSKO PODJETJE TROJANE


















ponedeljek, 05. november 2007

MUZEJ STAREGA KMEČKEGA ORODJA V RAFOLČAH

V Rafolčah nedaleč od Lukovice se nahaja kmetija gospoda Janeza Igliča, katera ima zanimiv muzej starega kmečkega orodja. Razstavljene rekvizite je gospod Janez zbiral preko štirideset let. V njegovi zbirki lahko opazite različna orodja in predmete, ki so jih nekdaj uporabljali na njegovi kmetiji.


















































ponedeljek, 01. oktober 2007

SLIKE POVORKA 2007

Dokumentiran slikovni material z prireditve, ki jo je organizirala TZOL v sodelovanju z občino Lukovica, pod imenom "Utrip vsakdanjega življenja skozi čas v naši občini"
foto: Jerica Cerar

četrtek, 05. julij 2007

ZLATO POLJE

ZLATO POLJE

Krajevno ime je nastalo iz osnove zlato. Po ljudski etimologiji je ime dobilo po bogatih-zlatih žitnih poljih.

CERKEV MARIJE MAGDALENE V ZLATEM POLJU

V pisanih virih se zlatopoljska cerkev omenja leta 1526 kot dobska podružnica.
Prejšnja cerkev je bila zgrajena v gotskem slogu. Del cerkve so leta 1770 porušili in zgradili novo ladjo. Przbiterij.

V ZIDEH


Cerkev v Zideh

CERKEV SV. MOHORJA IN FORTUNATA V ZIDEH

V popisu cerkva leta 1526 je omenjena kot moravška podružnica. Prezbiterij je zgrajen v gotskem slogu.

V ZIDEH

Ime je kraj dobil po razvalinah antične postojanke.

ŠENTOŽBOLT

cerkev sv Ožbolta

KOSEZE

Cerkev v Kosezah


KOSEZI

Kosezi so se v slovenski zgodovini pojavili ob naselitvi ali takoj po njej. Po mnenju zgodovinarjev so kosezi tvorili vojaško spremstvo slovanskih knezov. Naseljevali so se posebej in so imeli pomembno vlogo kot stanovska in naselbinska skupnost. Položaj kosezov se je,odkar so se pojavili v slovenski zgodovini, neprestano slabšal. Pojav in vloga ter izvor njihovega imena niso povsem raziskani. Opravljali so javne funkcije, imeli so pravico do orožja ter ponekod celo posebno sodstvo. Poleg teh starih prvotnih koseških naselij so v času fevdalne kolonizacije nova koseška naselja, ki se pogosto imenujejo Koseze.
O tem, kakšno stanovsko vlogo so imele naše Koseze v zgodovini, ni poročil.

Jovan Vesel KOSESKI


Rodil se je 12. septembra 1798 v Spodnjih Kosezah. V dijaških letih je zlagal nemške pesmi. Leta 1818 so natisnili njegov sonet Potažba, ki je bil prvi sonet v slovenski literaturi. Oglasil se je spet leta 1844 z mogočno odo Slovenija cesarju Ferdinandu ob njegovem prihodu v Ljubljano, ki velja za njegovo najboljšo pesnitev. Opeva zgodovino naših krajev od Rimljanov dalje. Vsako kitico je zaključil s stihom: »Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev ne gane.« Znal je tako slikovito opevati slovenskega človeka in njegovo slavno preteklost, da je bralce ganilo do solz. Veliko pesmi je tudi prevedel, največ iz nemškega jezika. Čeprav je pesnil v slabi slovenščini, so bile njegove narodnobuditeljske pesmi za tedanji čas pomembne. Bleiweis in njegov krog sta ga povzdigovala nad Prešerna. Koseski je o sebi mislil bolj skromno. Ob stoletnici njegovega rojstva leta 1898 je bila v Spodnjih Kosezah velika slovesnost. Na rojstni hiši so vzidali spominsko ploščo.

GOLČAJ

cerkev

cerkev

CERKEV SV. NEŽE NA GOLČAJU

Leži na vrhu prisojnega golčajskega pobočja na nadmorski višini 677 m.
Cerkev je bila med najbolj bogatimi v Črnem grabnu. V listini se omenja že leta 1526. Za vojno s Turki je morala dati šest renskih goldinarjev, kelih in dve srebrni čaši.
V času jožefinskih reform so cerkev leta 1784 zaprli. O tem, kdaj so cerkev ponovno odprli, ni podatkov. Med drugo svetovno vojno je bila poškodovana.
Restavriranje lesenega kasetiranega poslikanega stropa, ki ga dr. Nataša Golob datira v čas okrog 1680 se je začelo v letu 1990. Snete kasete so bile v zelo slabem stanju. Od skupno 78 kaset je bilo v celoti uničenih 13.
V cerkvi so trije oltarji in prižnica. Glavni oltar je delo podobarja in zlatarja Franca Laha iz Mengša datirano v leto 1858. Stranski oltar je datiran z letnico 1777.

GRADIŠČE

Cerkev v Gradišču

Gradiško jezero
Jezero je umetnega izrora. Naredili so ga ob gradnji avtoceste, da bi preprečili poplave ob neurjih.

Gradišče

CERKEV SV. MARJETE NA GRADIŠČU


Leta 1526 je na Gradišču že stala cerkev. Pripadala je moravški župniji. Zgrajena je bila v začetku 16. stoletja v gotskem slogu. Na zunanji strani je viden prtličen gotski vnec. Glavni vhodni portal na zahodni in stranski na južni strani imata šilasto obliko. Med ladjo in prezbiterijem je šilast slavolok. V zaključnih stenah prezbiterija na vzhodni strani so tri gotska okna. S stebri, ki zgoraj preidejo v krogovičje, so predeljena v dva dela.
Cerkev je majhna. Ladja je dolga 11m in široka 8m, prezbiterij je dolg 7 m im širok 5,6m. gotski obok počiva na polkrožnih polstebrih. Na zunanji strani zahodne stene ob velikih vratih so vidni ostanki dveh fresk, ki sta prebeljeni. Pod streho zakristije je fragmentalno ohranjena freska sv. Krištofa z Jezusom iz začetka 16. stoletja. Veliki oltar je psevdogotski.

GRADIŠČE

Vas so poimenovali po prazgodovinskem najdišču na vrhu Gradiškega hriba nad cerkvijo Sv. Marjete.

PRAPREČE

Okno na cerkvi

cerkev Sv. Luka v Praprečah

CERKEV SV. LUKA V PRAPREČAH


Od leta 1996 stavbo temeljito obnavljajo.
Njena največja kvaliteta je poznogotska arhitektura z ohranjeno sočasno renesančno poslikavo.
Cerkev ima tri ladje, ki so zaključene s tremi apsidami. Stranski ladje sta za polovico ožji od srednje. Ladjo in prezbiterij loči visok, odprt, na ajdovo zrno priostren gotski slavolok. Cerkev je postavljena v hrib,tako,da se tlak dviga z okolico.
Oboki z gotskimi rebri iz moravškega peščenjaka so oprti na stene in konzole. Stičišča nosilnih reber so zaključena s sklepniki, ki so figuralni, rozete ali ščitki. V srednji ladji je 18 sklepnikov. Na eni izmed konzol je letnica 1524.

sreda, 04. julij 2007

BLAGOVICA



CERKEV SVETEGA PETRA V BLAGOVICI

Leta 1420 je bila Blagovica še dobska podružnica. Leta 1526 je že omenjena med krašenjskimi podružnicami. Sedanja cerkev je zgrajena v renesančnem slugu, v obliki križa. Zgradili so jo med leti 1750 in 1755.

GOSPOSTVO IN GRAD V BLAGOVICI

V zgornjem delu Črnega grabna je v srednjem veku tovornike, prevoznike in trgovce varoval grad v Blagovici. Graščina je bila obdana z obrambnimi jarki.V pisnih virih je omenjena kot stolpu podobna trdnjava. Blagoviški gospodje so bili prvotno ministeriali oglejskih patriarhov, od konca 14. stoletja pa Auerspergi. Najstarejši znani vitez iz Blagovice je bil Bartold Blagoviški (de Logewitz). Živel je pred letom 1273. Grad v Blagovici je prvič omenjen v listini 1354 (in castro nostro da Glogowitz). Otokar Blagoviški, ki je bil župnik v Kamniku, je že leta 1351 začel graditi samostan klarisinj v Škofji Loki, dokončal pa ga je leta 1358. V Valvasorjevem času blagoviškega gradu že ni bilo več, ker ga Valvasor ne omenja, prav tako ne omenja blagoviških vitezov plemenitašev.

KRAŠNJA


Fran Maselj PODLIMBARSKI

Rodil se je 23. septembra 1852 pri Nejčetu v Spodnjih Lokah. Iz sedme gimnazije je izstopil in šel v vojaški poklic, v katerem pa ni bil zadovoljen. Svobodomiselno liberalno gibanje, ki ga je prevzelo že v študijskih letih, ga je spremljalo vse življenje. Postal je hud nasprotnik Avstrije. Po predčasni upokojitvi je živel v Ljubljani. Leta 1915 so ga zaradi romana Gospodin Franjo obdolžili veleizdaje, delo zaplenili in mu vzeli oficirski čin, naslednje leto pa so ga konfinirali v Ober-Hollabrunn in nato v Pulkavo, kjer je 19. septembra 1917 umrl. Njegove posmrtne ostanke so 24. septembra 1921 prepeljali v domovino in jih pokopali pri Sv. Križu v Ljubljani. Njegova prva povest Zimski večeri je vzeta iz turških bojev in je povsem podobna Jurčičevemu Juriju Kozjaku. Za pisateljevanje ga je pridobil Jurčič. Povest Gorska pota, ki jo je objavil v Knezovi knjižnici, je napisal v Trientu. Med bivanjem na Moravskem so nastale Moravske slike, ki s polne idej češkega realizma. Roman Gospodin Franjo je nastal po spominih in zapiskih med bivanjem v Bosni. Opisuje življenje Bosancev in šiba napake avstrijskega režima. Zato je moral med vojno v izgnanstvo. Na rojstnem domu v Spodnjih Lokah so mu 11. septembra 1921 odkrili spominsko ploščo. Med drugimi so na slovesnosti govorili pisatelj Zorec kot zastopnik Slovenske matice, Fran Albreht za Društvo slovenskih leposlovcev, Ivan Petrič za ljubljansko sokolsko župo ter general Rudolf Maister in profesor Pavlič iz Ljubljane. Na spominski plošči so med drugim zapisali: Bil je Jugoslovan. Za narod je živel. Za svojo misel umrl.


CERKEV SV. TOMAŽA V KRAŠNJI


Prvotno je bila cerkev posvečena sv. Andreju. Ohranjenih je nekaj ostankov stare gotske cerkve. Pod zvonikom je v jugozahodnem kotu oboka viden spodnji del gotskega rebra iz peščenjaka. Ko je cerkev postala premajhna, so leta 1619 porušili ladjo gotske cerkve, ohranili pa so prezbiterij in zvonik. Novo cerkev so postavili pravokotno na os stare cerkve.Stari prezbiterij so kot stransko kapelo z oltarjem sv. Andreja na severni strani vključili v sedanjo cerkev.

torek, 03. julij 2007

BRDO

Janko KERSNIK

Rojen je bil 4. septembra 1852 v brdskem gradu. Po končani gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in v Gradcu. Poleti 1880 je dobil notarsko službo na Brdu. Leta 1883 je bil prvič izvoljen za deželnega poslanca. Nato je bil izvoljen za predsednika podružnice Kmetijske družbe, spomladi leta 1885 pa za župana lukoviške občine. Umrl je v Ljubljani 28. julija 1897.
. Prvi obsežnejši roman Na Žerinjah je začel snovati leta 1875. Jurčič je leta 1881 začel objavljati obširen roman Rokovnjači, ki ga je sproti pisal. Kersnik je napisal dvanajsto poglavje in tako nadaljeval roman, ki ga je kritika ugodno sprejela. Posebej se je uveljavil v krajših slikah iz kmečkega življenja: Ponkrčev oča, Rojenica, V zemljiški knjigi, Mačkova očeta, Mohoričev Tone, Otroški dohtar, Kmetske slike in Mamon.. Kersnik je bil realist, znal je opisovati življenje okoli sebe, kakor ga je videl in kakršno je tedaj bilo, zato sodi med najboljše slovenske pripovednike

Čebelarski center



Kersnikov grad Brdo


Grad je začel zidati v začetku 16. stoletju Ivan pl. Lamberg iz Črnela, dokončal pa ga je njegov sin Sigismund. Natančno letnico njegove pozidave sporoča heraldična plošča , ki je vzidana nad vhodnim portalom: 1552.
Tako kot drugi gradovi, kjer so gospodovali Lambergi, je bil tudi brdski zatočišče luterancev. Na Brdu se je pri Herbertu pl. Lambergu skrival Trubarjev sin Felicijan.V kmečkem uporu leta 1635 so kmetje grad zavzeli. Pozneje je grad požgala strela.
Okupator je leta 1941 grad in posestvo podržavil, lastnike pa so izselili. V gradu je bila nekaj časa nemška postojanka. Ponoči 18. maja 1943 so partizani grad požgali.
Dvorec Brdo je tipična renesančna, štiritaktna stavba s pravokotnim, nekdaj arkadiranim notranjim dvoriščem in štirimi stolpi na vogalih. Poleg pritličja obsega še dve etaži.
Brdo se je nekoč ponašalo z imenitno parkovni urejeno okolico. Do dvorca je na zahodni strani vodil še danes ohranjeni kostanjev drevored.

LUKOVICA

LUKOVICA


V Lukovici, lukoviški - lukovški, Lukovičani – Lukovčani. Lukovica je od leta 1995 sedež občine, ki geografsko pokriva vse območje Črnega grabna.Kraj leži stisnjen med magistralno cesto Ljubljana - Maribor in pobočja, ki se vzdigujejo neposredno za zadnjimi hišami. Ime Lúkovica je nastalo iz glagola lukati, kar pomeni opazovati, gledati, prežati. Po legi kraja ob stari, že v rimskem obdobju pomembni prometni zvezi skozi Črni graben, je bila verjetno v Lukovici nekakšna straža pred cestnimi roparji.

Mitnica in poštna postaja v Podpeči pri Lukovici


Prva poštna zveza v naših krajih je bila ustanovljena leta 1573, ko je bila na ukaz nadvojvode Karla II. ustanovljena redna peš pošta med Gradcem in Ljubljano. Tekači so vsak četrti dan prinašali in odnašali uradna in zasebna pisma. Že leta 1578 je bila na tej poti uvedena poštna zveza s konji. Glavna poštna postaja za Kranjsko je bila v Ljubljani, najstarejša poštna postaja na poštni poti med Ljubljano in Gradcem pa je bila v Podpeči pri Lukovici. N edinem ohranjenem antičnem zemljevidu Tabuli Peutingeriani je omenjena poštna postaja Ad publicanos, ki je bila 20 milj oddaljena od Emone in šest milj od Atransa. Ime Ad publicanus ( Pri zakupniku) nakazuje, da je imela ta postaja v zakupu tudi mitnino oziroma carino. J. Šašel domneva, da je bila postaja Ad publicanos na območju Lukovice. Poznejša renesančna mitnica in poštna postaja v Podpeči je nadaljevala več kot tisoč let staro antično tradicijo na približno istem kraju.


ZGODOVINA


Vilfing iz Št. Vida je 28. avgusta 1304 prodal samostanu v Mekinjah kmetijo v Lukovici (ze Lokwicz) z vsem, kar zraven spada in dva dela kmetije, na kateri je gospodaril Janez (Jans). Friderik s Kolovca je 24. avgusta 1330 za 10 mark oglejskih fenigov prodal samostanu Velesovo kmetijo v Lukovici (zu Lukwicz). Na kmetiji je tedaj gospodaril Miklavž. V Lukovici so bili leta 1458 trije podložniki samostana v Velesovem. V listini z dne 20. septembra 1479, ki jo hrani Arhiv Slovenije v Ljubljani, so krajevno ime zapisali Lukowitz. Poleg pomembne poštne postaje v Podpeči, tako so tedaj imenovali Staro pošto, omenja leta 1689 Valvasor tudi Marijino kapelo. Nekoč je že bila v Lukovici pivovarna pri Pungartniku, sedaj je pivovarna pri Furmanu. Pivo se imenuje Rokovnjač. V središču Lukovice je tržni prostor, ki ga obdaja strjeno naselje, nastalo v 19. stoletju. Marijin kip je bil postavljen leta 1899 v spomin na umorjeno cesarico Elizabeto, pozneje so na podstavek dodali še ploščo z imeni padlih in pogrešanih v prvi svetovni vojni.

SEJMI


Lukovičani so včasih hranili staro listino, s katero jim je cesarica Marija Terezija potrdila pravico prirejati sejme. Leta 1865 so imeli štiri sejme, do petega so si pridobili pravico pozneje. Tako je bilo včasih po pet živinskih in kramarskih sejmov na leto. Za sejme je skrbela posebna sejemska uprava, ki je bila samostojna, pozneje pa so jo pridružili občini Lukovica. Ko se je leta 1933 združilo več občin, so si Lukovičani prizadevali, da bi dohodek od sejmov ne pripadal celotno občini, ampak samo Lukovici.
Kramarski sejmi, ki so bili zelo obiskani in dobro založeni, so bili, kot kot nam kažejo stare slike in pripovedujejo domačini, po vsej Lukovici.